Zgodovina ljubljanskega tramvaja
Ljubljanski tramvaj je bil tirno javno prevozno sredstvo, namenjeno prevozu potnikov po Ljubljani. Tramvaj je uradno obratoval od 6. septembra 1901 do 20. decembra 1958. V zadnjem času se pojavljajo ideje o ponovni uvedbi tramvaja – tokrat v modernejši izvedbi.
Ljubljanski župan Ivan Hribar je 1. januarja 1900 napovedal, da se bo mesto zavzelo za uvedbo električnega tramvaja. Kmalu po tem so se začela prva projektna dela, gradnja remize (v Vodmatu) in prvih prog pa se je začela spomladi 1901. Poleti so opravljali prve poskusne vožnje, 6. septembra 1901 pa je tramvaj uradno začel z obratovanjem.
Tramvajski promet je takrat potekal po treh progah s 13 tramvajskimi vozovi z lastnim pogonom, eno prikolico in delovnim vozilom. Omrežje je merilo skupno 5220 metrov in je bilo v celoti elektrificirano z enosmernim tokom napetosti 500 V. Tramvajski vozovi so imeli vozniško kabino na obeh koncih in so lahko popolnoma enakovredno vozili v obe smeri, tako da na končnih postajah ni bilo potrebno obračanje. Vozilo je lahko sprejelo okoli 30 potnikov in je dosegalo hitrosti do 30 km/h.
Lastnik tramvaja je bilo podjetje Splošna maloželezniška družba, ki je bilo v lasti podjetja Siemens & Halske. V prvih letih obratovanja tramvaj ni prinesel želenega dobička, zato ga je v začetku tridesetih let prevzelo zato ustanovljeno podjetje Cestna električna železnica v mestni lasti. Takrat se je Ljubljana tudi precj razširila in zato so v letih 1931-1938 zgradili več novih prog in podaljšali obstoječe. Kupljenih je bilo tudi 15 novih pogonskih voz, 9 tramvajev pa je bilo izdelanih v delavnicah v remizi. Slednje je načrtoval inženir Feliks Lobe.
Rezultat je bilo tramvajsko omrežje z več kot 21 kilometri skupne dolžine, s 53 pogonskimi vozovi in z 19 potniškimi prikolicami. Zgradili so tudi novo remizo v Šiški – starejši Ljubljančani stavbo in prostore današnje avtobusne garaže še vedno imenujejo Remiza ali Tramvajkomanda.
Med drugo svetovno vojno je tramvajski promet potekal brez večjih posebnosti. Vozila so bila opremljena z dvojezičnimi napisi, vozni čas je bil prilagoen policijski uri, primanjkovalo pa je rezervnih delov. Zanimivo je, da se je promet s tramvaji povečal, saj so se lahko italijanski vojaki prevažali brezplačno. Tramvajska proga do Šentvida je celo prečkala državno mejo, in sicer je bil na Celovški cesti postavljen mejni blok med Italijo in Nemčijo. Vendar so Nemci promet tramvajev preko meje prepovedali, tako da so bile vožnje do Šentvida ukinjene oz. skrajšane od oktobra 1941 dalje.
Po drugi svetovni vojni so poskušali obnoviti vozni park in proge, vendar pa je bil tramvaj očitno vedno bolj nezaželen. Leta 1951 je začel obratovati trolejbus in za tramvaj je bil to začetek konca. Dne 20. decembra 1958 se je ljubljanski tramvaj odpeljal na svojo zadnjo vožnjo – njegov “pogreb” je pospremila večtisočglava množica. Tračnice so potem zelo hitro demontirali, še uporabna vozila pa so prodali v Osijek in Subotico, kjer so potem vozila še nekaj let. Že kmalu po ukinitvi tramvaja so se pojavile ideje o njegovi ponovni uvedbi, vendar pa so do danes te ideje ostale le na papirju.
Vir: Wikipedia
